Vsak starš se z rojstvom svojega otroka poda na neznano pot, za katero ni zemljevida. Knjige, članki in nasveti drugih so vse, kar vam na tej poti pomaga. Še vedno pa obstaja en kup vprašanj, na katera še ni točnega odgovora.
Tako sem se odločil, da mojo drago mami povprašam, kaj pa je ona doživljala med mojo športno kariero. »Odlična ideja!« je bil njen odgovor in zvečer jo je na mailu počakal intervju, na katerega je odgovorila več kot odlično, da pa bi se starši in bodoči starši res lahko našli v odgovorih, pa je na določena vprašanja odgovorila zelo obsežno. Prav zaradi tega pa se je porodila ideja o seriji desetih blogov: KAJ PA STARŠI?
Na začetku je bila ideja, da vsa vprašanja in odgovore sestavim v neko celoto. Zaradi odličnih odgovorov mami Tatjane na moja vprašanja pa sem se odločil, da vse skupaj predstavim kot pravi pogovor, saj bo tako tudi lažje razumljivo in še malenkost bolj osebno.
Kaj nas čaka v nadaljevanju?
Pot od prvega treninga, do vrhunskega športnika čez oči mami Tatjane, ki pa ni samo super mami ampak tudi vzgojiteljica že celo življenje, zato je na koncu podala tudi svoje mnenje o temi vprašanja.

1: PRVI TRENING 🥋

Pridem domov iz šole: »Mami jaz želim na KARATE!« Prva misel? Zakaj si se odločila, da me kljub strahu pustiš na prvi trening karateja. Kakšna so bila tvoja pričakovanja/želje? Občutki? Si vedela česa se lotevaš že od Uroša (moj starejši brat)? Prva stvar, ki si jo naredila, ko si me prišla iskat na prvi trening? Kaj bi bilo po tvoje najbolj prav?
Sprva sem bila proti, da bi obiskoval karate, ker športa nisem dobro poznala. Informacije, ki sem jih dobila od staršev otrok karateistov so bile skope in v glavnem negativne: »Trener je prestrog, nekdo se je poškodoval na treningu, na tekmi…, naporni treningi…« Potem pa..
Sama sem bila v mladih letih navdušena športnica, nič mi ni bilo odveč, poskusila sem vse, za kar sem imela možnost in niti na misel mi ni prišlo, da bi se spraševala, kaj bo, če se poškodujem. Imela sem možnost, da začnem trenirati v reprezentanci (rokomet), vendar časi, ko v hiši ni bilo avtomobila, denarja in razumevanja staršev, niso bili pravi. Tako sem ostala na nivoju občine, kasneje tudi srednješolske selekcije in danes se večkrat sprašujem, kako bi bilo, če bi bilo? Želela sem ti ponuditi priložnost.
Moje mnenje je, da mora vsak poskusiti, da pride do spoznanj ali je za tisto stvar ali ni. Moja pričakovanja sprva niso bila velika, sem pa dobila od tebe obljubo, da ne boš po vsaki oviri odnehal. Vedela sem, da to pomeni vsakodnevno vožnjo na trening, vendar sem obljubila, da ti bom vedno stala ob strani. Tudi starejši sin je bil športnik (rokometaš), vendar je kolektivni šport drugačen. Tam so prevozi organizirani, trening pa 100 m od doma.
Na prvi trening sem te peljala jaz in bila presenečena, ko sem videla, da so starši prisotni na treningu. Menim, da takšen način dela ne prinaša rezultatov, niti trener nima maksimalne pozornosti članov. Po pozdravu trenerja in informaciji, kdaj se trening konča, mi ni bilo nič kaj toplo pri srcu, saj je bila akcija od prvega trenutka treninga. Nobenega spoznavanja in opisa poteka treninga, kar sem kot starš in vzgojitelj pričakovala. Odšla sem s težkim srcem in te pustila samega, da si sam ustvariš sliko in razmisliš, če so bila tvoja pričanja upravičena.
Že 15 minut pred koncem treninga sem čakala na dvorišču. Ostali starši so vstopali, jaz pa nisem želela, da slučajno česa ne zmotim ali morda vidim tebe kako jokaš . Vem, da si bil vedno borec in si znal sam poskrbeti zase, ampak bil si star šele dobrih 10 let, jaz pa mama samohranilka.
Ko sem slišala, da ste končali sem vstopila in trenerja vprašala, kako je bilo. Njegov odgovor: »Poslušati bo treba!«, ni bil nič kaj spodbuden. Prišel si prepoten, preoblečen in nasmejan. Seveda me je zanimalo, kako je bilo. Bil si navdušen, čeprav… Kaj naj bi sledilo temu, nisem nikoli izvedela. Skratka odločitev si sprejel in karate je postal del našega življenja. Da ne pozabim, takrat sem te še lahko objela.
V današnjem času je pravilen pristop do staršev in otrok zelo pomemben za motivacijo. Vsekakor sem pričakovala nekaj napotkov s strani trenerja zate in zame, ki jih žal nisem dobila. Res pa je, da si se v Klub vključil sredi šolskega leta, kar je verjetno vzrok za pomanjkanje možnosti adaptacije. Vem pa, da boš na svoji trenerski poti, zaradi svojega znanja in izkušenj olajšal tako začetek, kot celotno pot vsakega bodočega karateista in karateistke.
BRAVO MAMI!
No tako je izgledal moj prvi trening čez oči moje mami. Zelo pestro dogajanje v času treninga, ki traja eno uro kajne?
V Akademiji borilnih športov FOKUS si prizadevamo, da bomo prvi vstop v telovadnico tako otrokom, kot staršem kar se da olajšali in jih pripravili na vse, kar šport lahko prinese. Vzpone, padce, dobro in slabo voljo, zmage in poraze. Da bodo otroci fokusirani, disciplinirani, veseli in navsezadnje, da bodo otroci, OTROCI v polnem pomeni besede.

Oss!