Vzponi in padci. Zmage in porazi. Z eno besedo – življenje. Starejši smo, lažje se spopadamo z ovirami vsakdana.
Šport pa je eden izmed tistih življenskih učiteljev, ki nam »življenje« prikaže na najbolj surov način. Prav zato, veljamo športniki za disciplinirane in vse splošno ljudi na mestu. Skozi leta udejstvovanja na tekmovanjih državnega, mednarodnega, evropskega in svetovnega nivoja, sem spoznal, da do nečesa, kar je vredno, ne bomo nikoli prišli po bližnjicah. Športni uspehi pa naj je to na tekmovanjih ali pa osebni ravni, so prav nekaj posebnega, saj se jih ne da doseči drugače, kot s trdim delom. Nobena količina denarja nam ne bo kupila medalje, nobena posebna tableta ne obstaja, ki bi našo splošno pripravljenost izboljšala v trenutku in kar je najlepše, za naš uspeh ne more »garati« noben drug. Odvisni smo sami od sebe.
Ko otroci odkorakajo na prvo tekmo, ste starši največkrat odločite, da boste na tekmovanju z njimi od prihoda do odhoda. Kaj in kako na tekmovanju smo že obdelali v prejšnjem blogu, ki si ga lahko preberete tukaj.
Kaj pa ko se tekmovanje konča in se otroci prvič spopadejo z rezultatom tekmovanja. No mnenje moje mami Tatjane o mojem prvem porazu izgleda takole:
Prvi poraz me je bolel bolj, kot tebe. Pa ne zaradi mojega razočaranja, ampak zaradi tvojega. Trenerjeva kritika, ki je udarila naravnost, tvoja jeza, da so sodniki goljufali in moje besede, da bo drugič boljše, so povzročile, da sem v tvojih očeh opazila sledi solza, ki jih drugi najbrž niso. Odšel si se preobleči in se vrnil brez solz.
Že takoj sem ugotovila, da je bila moja reakcija napačna. S svojim pomilovanjem sem dosegla ravno nasproten učinek od pričakovanega.
Od takrat sem vedno v primerih, ko si izgubil, povedala tudi tiste stvari (kakor sem jih videla jaz), ki ti niso bile všeč in te opozorila, da za svoje napake pač ne moreš kriviti drugih. V začetku si se še prepiral z mano, da nimam prav in se ne spoznam. Videla pa sem, da ti sproščanje jeze v takšnih glasnih pogovorih pomaga, da ne zapadeš v samopomilovanje.
Pravemu športniku, pa čeprav je to še otrok, je potrebno realno na primeren način predstaviti napake in podati rešitve, kako je potrebno pravilno odreagirati na neuspeh. Seveda pa tudi poudariti dobre stvari, ki mu pomenijo spodbudi za naprej.
Kot pravi pregovor: Tudi najboljšim se zgodi. Kljub temu, da se danes z večina komentarji in napotki moje mami strinjam (ko sem bil otrok, seveda nikoli ni imela nič prav), pa vedno ne morete starši vsega narediti prav. Verjamete ali ne, na prvi poraz lahko na otroka vplivate že od dojenčka. Kako?
Čisto enostavno. Že od malih nog, otroci doživljajo razna razočaranja, ko ne dobijo igrače, ki si jo v tistem trenutku želijo, ko ne zmagajo v igri »ENKA«, ko niso najhitrejši tekači ali tekačice. Pa bom razložil kar na primeru vsem poznane igre s kartami »Enka«. Velikokrat se zgodi, da ob porazu otroka tolažimo, da smo vsi zmagovalci, da bo drugič boljše, v najslabšem primeru pa mu celo pustimo zmagati, saj veste…zato da nebo potem jok in stok. S tem otroka prikrajšate znanja, kako se pravilno spopasti s porazom in ga ne pripravite na vsakdanje življenje, katerega bo v svojem polnoletnem obdobju življenja preživljal »sam«. Sam se bo spopadal z ovirami, porazi, izgubami, tako kot z odličnimi dosežki, prelomnicami in zmagami, katere pa lahko na vašega otroka vplivajo drugače kot si mislite.
Tudi sam, sem kot tekmovalec v mlajših kategorijah čakal na svoj trenutek. Tisti pravi, ko bom prvič stal na najvišji stopnički. Moram pa reči, da me je mami Tatjana na prva tekmovanja kar dobro pripravila. Sam se sploh v začetkih nisem veliko ukvarjal s tem kakšen bo rezultat, čeprav sem globoko v sebi hrepenel po zlati medalji. Ko pa sem jo končno prvič dobil okrog vratu, pa je čez oči moje mami izgledalo nekako takole:
Prva zlata medalja…. Meni na začetku ni bila pomembno kakšno medaljo si dobil. Bila sem ponosna kadarkoli si stal na zmagovalnem odru ( tudi kadar nisi), čeprav ni bila najvišja stopnička. Bilo mi je dovolj, da sem te videla zadovoljnega, da sem naredila tvojo fotografijo na odru za zmagovalce. S časom, ko je bil zmagovalni oder pri tvojih tekmah že kar pravilo, pa sem opazila, da želiš največ. Zlato. Nekako sem začela tudi jaz razmišljati, da si sposoben največ.
Prva zlata medalja mislim, da je bila na ligi v Celju, leta 2011. Nisem prepričana, saj si že dve leti prej osvajal medalje. Pri vsaki medalji sem bila ponosna nate, seveda pa je zlata medalja pomenila, da si dober in lahko premagaš vse svoje nasprotnike. Čestitke po prejeti medalji in na skrivaj potočena solzica iz mojega očesa. Takšna je bila moja reakcija. Na poti domov sva se ustavila na kosilu in kot ponosna mama sem še preden smo prišli domov sorodnikom poslala fotografijo zmagovalca.
Posebne nagrade nisi dobil, sem ti pa običajno kupila kakšen del opreme, ki si si ga želel: boljše ščitnike, kimono, pas. Nagrada za tvojo borbenost je bila medalja. Na začetku sploh nisi želel, da bi tvoji sošolci in prijatelji vedeli, kakšne uspehe dosegaš in takrat ti res ni stopilo v glavo. Šele kasneje, ko so se zlate medalje začele vrstiti (državni prvak, večkrat mednarodni prvak, prvak svetovnega prvenstva Kofukan) in si dobil povabilo v Državno reprezentanco v športnih borbah, se je tvoje vedenje spremenilo. Nisem vedela ali te daje puberteta, ali mogoče misliš, da si zaradi uspehov več kot ostali. Ne morem reči, da je bilo takšnih odzivov veliko, saj sva se veliko pogovarjala, kaj je prav in ti sproti dajala nasvete, za katere sem menila, da so pravi in ti bodo v življenju veliko pomagali. Pogovor in podpora staršev sta v takšnih situacijah metodi, ki pomaga športniku stopiti na realna tla.
Vsak športnik, ki se udeleži tekmovanja pride tja po zmago…Ampak ali je to res? Odvisno o kakšni zmagi govorimo.
Če govorimo o zlati medalji, o tem da vse kar je nižje od prvega mesta tretiramo kot poraz, to pomeni, da bomo sploh v tekmovalnih začetkih vedno iz tekmovanja odkorakali kot poraženec. Se pravi smo zopet na začetku našega bloga in ta začaran krog, se bo ponavljal dokler otrok ne bo pregorel in se odločil, da šport ni dejavnost, katero si želi kot del svojega življenja, sploh če govorimo o otroku, ki je bil že od malih nog prikrajšan občutkov poraza (ENKA).
Če pa si kot zmago vzamemo prikaz najboljšega sebe, izpolnitvi otrokovih osebnih ciljev, pa govorimo o tisti pravi, pomembni zmagi, ki jo ne definira primerjanje z drugimi sotekmovalci. Tukaj ne zanikam, da je malo tekmovalnosti s svojimi vrstniki kaj slabega, daleč od tega. Je pa pomembno, da ta tekmovalnost ne preraste želje, po izpolnitvi ciljev, ki jih otrok s pomočjo trenerja in staršev postavi na prvo mesto. S tem se prepreči kakršno koli počutje več- ali manjvrednosti otroka, saj mu ni pomembno ali je boljši od kogar koli, pomembno mu je, da je s trdim delom v telovadnici kot posameznik napredoval.
Po prvi zmagi, dragi starši, je vaša naloga, da otroka obdržite »na mestu«. Ne tako, da mu ne dovolite veselja, da ne pade kakšna pizza po uspešni uvrstitvi. Vaša naloga je, da takoj po čestitkah za zlato medaljo začnete poudarjati, ZAKAJ je ta zlata medalja prišla in kaj pomeni. Trdo delo, zaupanje vase, močna želja so vse stvari, katere je takrat potrebno večkrat s poudarkom ponoviti. Po nekaj zmagah, pogovorih in nasvetih, bo možnost, da po domače rečeno vašemu otroku zlate medalje »stopijo v glavo« veliko manjša.
Na športni poti, pa nobeno konsistentno delo ne ostane ne nagrajeno na tak ali drugačen način. Ena meni osebno najpomembnejših nagrad, je vabilo v reprezentanco. S tem vabilom, sem pridobil novo motivacijo, odprle so se nove priložnosti. Zame kot otroka polnega energije in želje po izpolnjevanju ciljev nekaj odličnega, za starše pa je zgodba malo drugačna. Več o tem pa bomo govorili v naslednjem blogu, v katerem vam bova z mami Tatjano povedala več o problemih in rešitvah, ki pridejo z zastopanjem naše države na tekmovanjih v tujini.
Se beremo!